Inteligenca, ki se je ne da naučiti

V svetu, kjer se vse meri, razlaga in optimizira,

smo pozabili na nekaj bistvenega.

V tebi deluje inteligenca,

ki je starejša od vseh znanstvenih tehnik.

Starejša od vseh metod, protokolov in dokazov.

In globlje zasidrana od vseh navodil, ki si jih kdaj prejela.

Ta inteligenca ne potrebuje tvojega razumevanja.

Ne potrebuje potrditve.

In ne potrebuje, da ji verjameš.

Deluje tudi takrat,ko dvomiš.

Ko si utrujena.

Ko si pozabila, kdo si.

To ni mentalna inteligenca.

Ni nekaj, kar se naučiš ali osvojiš.

To je inteligenca življenja samega.

Ista inteligenca,

ki ve, kdaj se rana zapre.

Kdaj se seme prebudi.

Kdaj telo zraste iz kaosa v obliko.

Nikoli je nisi ustvarila.

In je ne moreš izboljšati.

Lahko pa jo utišaš.

In večina ljudi jo utišuje vsak dan.

S hitrostjo.

Z nenehnim pritiskom.

Z ritmom, ki telesu nikoli ne pusti,da bi končalo cikel.

Ko ta inteligenca nima prostora,telo preide v preživetje.

In preživetje ni namenjeno cvetenju.

Zato se staramo hitreje, kot bi se morali.

Zato se utrujenost nalaga globlje od mišic.

Zato se mir zdi kot nekaj,

kar je vedno malo predaleč.

Ne zato, ker bi bilo s tabo kaj narobe.

Ampak zato, ker nimaš več prostora, kjer bi ta inteligenca lahko delovala.

Ta inteligenca se ne prebudi z naporom.

Ne z disciplino.

Ne z novo metodo.

Prebudi se,

ko se ritem umiri.

Ko čas dobi strukturo.

Ko dan dobi začetek in zaključek.

Ko telo dobi dovoljenje,

da ne reagira ves čas.

Takrat se zgodi nekaj tihega,

a nepreklicnega.

Telo se spomni,

kako se obnavlja samo.

Kako se vrača v ravnovesje.

Kako pomlajevanje ni cilj,

ampak naravna posledica pravilnega ritma.

Ta inteligenca ni prihodnost.

Je izvor.

In ko ji ponovno daš prostor,

se življenje ne popravi.

Se uskladi.

In ti ne rabiš več iskati odgovorov.

Telo jih že ima.

🤍

In Lak'ech