ČAS in TZOLKIN

Ne gre za to, da bi “morala” spremeniti življenje čez noč. Ne gre za pospeševanje ali hitre trike. Gre za prisotnost v času, ki podpira tvoje telo , da se nov prehod zasidra. Zakaj 260 dni? 260 dni ni naključje. To je naraven cikel, ki odraža telo in zavest . Je čas, ki ga telo potrebuje, da: resnično začuti novo stanje ga integrira skozi vsak dan in ga začne doživljati kot naravno normalnost V tem ciklu ni skakanja iz ene časovnice v drugo . Vsak dan je priložnost, da telo p

(in zakaj telo potrebuje čas) Portal se lahko odpre v trenutku. Ampak življenje se ne zasidra v trenutku . To je ena tistih resnic, ki jih je lepo slišati –in nujno razumeti. Časovnica se lahko odpre hitro Telo pa potrebuje čas, da v njej ostane Veliko ljudi doživi: uvide preboje globoke trenutke jasnosti In potem … se čez nekaj dni znajdejo nazaj v starem ritmu. Ne zato, ker so naredili kaj narobe. Ampak zato, ker telo še ni imelo časa, da novo stanje postane normalno . Telo

Ni treba nič narediti. Ni treba še ene tehnike. Portal se pokaže prek telesa . Tvoje telo je tisti naravni indikator, ki ti pove: “Da, tukaj sem pripravljena na prehod.” Signali, da je telo odprto Dih je globok in naraven Ne kratek, ne prisiljen – samo lahkoten, ritmičen, sproščen. Ramena in hrbet popustijo Ne “držim se močno”, ne napetost v vratu ali lopaticah. Trebuh je mehko odprt Ni zategnjen, ni krča. Ni stalne pripravljenosti. Misli postanejo jasne brez truda Ni več sta

…čas se začne premikati sam od sebe. Telo nosi spomin vseh verzij tebe. Vse časovnice. Vse možnosti, ki so vedno obstajale. In vse to čaka, da telo odpre portal . Prej je bilo telo varuh Varuh starih vzorcev, preživetja, znanega. Zato si živela isto zgodbo, čeprav si “vedela”, čeprav si se trudila. Ko telo reče: »Dovolj. Čas je, da se spomnim.« …se vrata tišine odprejo. Spomin telesa ni spomin glave Ne gre za učenje, razumevanje ali voljo. Gre za globoko telesno vednost . Ko

In čas se premakne šele, ko se počuti varno. Dolgo smo verjeli, da se sprememba začne v glavi. Z razumevanjem. Z odločitvijo. Z voljo. Ampak telo ima drugo logiko. In starejšo. Telo ne sledi idejam Telo sledi varnosti Če se telo ne počuti varno: ne popusti ne odpre ne preide Lahko razumeš vse. Lahko “veš”, kaj bi rada živela. Ampak če je telo v pripravljenosti, realnost nima kam priti. Ne zato, ker nisi pripravljena. Ampak ker portal še ni odprt . Živčni sistem je čuvaj časov

Res je. Polje vseh možnosti je že tu. Vse časovnice. Vse verzije tebe. Vsi izidi. In prav tukaj se veliko ljudi ustavi. Ker ta resnica zveni končna. Ampak ni. Resnica, ki malo zaboli – in osvobaja: ❝ Če bi bilo dovolj samo to, da “nekaj obstaja”, bi vsi živeli isto življenje. ❞ Pa ga ne. Kaj torej dejansko  počnemo? Ne ustvarjamo iz nič. In tudi nismo pasivni potniki. 👉 Izbiramo, katera realnost se lahko sploh odpre skozi nas. In to ne z mislijo. Ne z afirmacijo. Ne z vizual

+Ta stavek zveni opolnomočujoče. Skoraj svetlo. Skoraj svobodno. Ampak za veliko ljudi je postal neviden pritisk . Ker če je res, da jaz  kreiram svojo realnost … potem sem jaz kriva, ko mi ne gre. Ko sem utrujena. Ko se ponavljajo isti vzorci. Ko “vem vse”, pa se življenje ne premakne. In nekje tukaj se nekaj zlomi. Tiho. V telesu. Resnica, ki jo je treba povedati na glas: Človek ni kreator realnosti. Človek je del realnosti. In razlika je ogromna. Zakaj mit o kreiranju ne d

Na čisti začetek. V trenutek svojega rojstva. Ne zato, ker ne bi cenila svoje poti, ampak zato, ker je bilo obdobje, ko sem v svojem telesu nosila težo, ki ni bila samo fizična. Težo bojev. Težo razočaranj. Težo sramu. Težo občutka, da sem se nekje na poti izgubila. Takrat sem si želela reset. Novo priložnost. Nov začetek. Vedela sem samo eno: da ne želim čakati na smrt, da bi lahko začela znova. Tiho sem sicer upala, da obstaja časoven stroj, ki bi me vrnil nazaj, a sem hkra

V svetu, kjer se vse meri, razlaga in optimizira, smo pozabili na nekaj bistvenega. V tebi deluje inteligenca, ki je starejša od vseh znanstvenih tehnik . Starejša od vseh metod, protokolov in dokazov. In globlje zasidrana od vseh navodil , ki si jih kdaj prejela. Ta inteligenca ne potrebuje tvojega razumevanja. Ne potrebuje potrditve. In ne potrebuje, da ji verjameš. Deluje tudi takrat,ko dvomiš. Ko si utrujena. Ko si pozabila, kdo si. To ni mentalna inteligenca. Ni nekaj, k

V svetu, kjer se pomlajevanje prodaja, kot izdelek, se skoraj nihče ne ustavi ob pravem vprašanju: Zakaj se telo sploh stara hitreje, kot bi se moralo? Telo ni ustvarjeno za nenehno obrabo. Ni ustvarjeno za konstantno popravljanje. Ustvarjeno je za obnavljanje . A obnavljanje se ne zgodi zato, ker nekaj “dodaš” od zunaj. Zgodi se, ko telo preneha živeti v napačnem tempu . Vsaka celica v telesu razume ritem. Ritem dneva in noči. Ritem napetosti in sprostitve. Ritem aktivnosti

Večina ljudi verjame, da so pod stresom zaradi preveč obveznosti. Zaradi dela. Odgovornosti. Nenehnih zahtev. A to ni bistvo. Stres ni problem tega, kar  se dogaja. Stres je problem tempa, v katerem se to dogaja . Telo lahko prenese veliko. Kar ne prenese, je odsotnost ritma . Ko je človek izpostavljen času, ki nikoli ne popusti – brez naravnih zaključkov, brez prehodov, brez tišine – živčni sistem nikoli ne prejme jasnega signala, da je konec. Da je nevarnost mimo. Da se lah

Nisi utrujena zato, ker bi bila šibka. In nisi brez energije zato, ker bi ti nekaj manjkalo. Utrujena si, ker že dolgo živiš hitreje, kot diha tvoje telo . Morda imaš občutek, da si ves čas “na pol prisotna”. Da te dnevi odnesejo, še preden jih zares začutiš. Da se zvečer uležeš, a telo ne ve, da je varno. In čeprav je vse “v redu” – nekje globoko veš, da ni. Večina ljudi danes ne živi v svojem naravnem ritmu. Živimo v času, ki je linearen, razrezan, brez pavz. V času, ki ne

Razlika med medicinskim in zavestnim štetjem časa Današnja medicina nosečnost računa od prvega dne zadnje menstruacije. To pomeni, da se uradno štetje začne še preden se življenje sploh začne. Zato večina sistemov govori o nosečnosti, ki traja približno 280 dni ali 40 tednov. To ni napačno. Je pa nepopolno. Ker življenje ne nastane na papirju. In zavest se ne vklopi po urniku. Resnica, ki jo večina sistemov spregleda 👉 oploditev se ne zgodi prvi dan cikla 👉 zgodi se približ

Kako sprememba pogleda na čas, rojstvo in začetek življenja zdravi odnos do žensk, mater in sveta Kaj če smo se zmotili že na samem začetku? Kaj če rojstvo ni trenutek, ko otrok prvič vdihne zrak - ampak proces, ki se začne v maternici? Kaj če bi to vedeli vsi? Kaj če bi to živeli, kot družba? Ne bi govorili le o drugačnem koledarju. Govorili bi o popolnoma drugačnem svetu. Maternica je prvi koledar Preden otrok vidi svetlobo, je že vpet v ritem časa. Srčni utrip matere je nj

Ko poznaš svoja Tzolkin leta, lahko: - prepoznaš obdobja prelomnic, iniciacij in transformacij, še preden jih zavestno doživiš - bolje razumeš, katera energija prevladuje v določenem obdobju tvojega življenja - lažje se orientiraš v času in prostoru ter uskladiš osebni potencial z življenjskimi cikli Tzolkin leta: 0 – 26 Gregorijanska leta: 0 – 18,5 Pomen: energija spočetja – telesna modrost, instinkt, spomini preteklih življenj, oblikovanje osnov osebne resnice Tzolkin leta:

Večina ljudi praznuje svoj rojstni dan. Dvanajst mesecev. En, dva, tri… do dvanajst. Kot bi čas tekel po urniku, ki so ga izmislili drugi, kot da je življenje merljivo s številkami na koledarju. A resnica je drugačna. Vsak izmed nas je bil devet mesecev v maternici . Ne dvanajst. Ne enkratni trenutek rojstva. Devet mesecev – ciklus popolne preobrazbe, ciklus ustvarjanja telesa, zavesti, občutkov in energije, ki nas definira. Kdaj je naš pravi rojstni dan? Zakaj ne praznujemo

Ne sistemov. Ne politik. Ne struktur. Časa. Ker čas ni kulisa sveta. Čas je operacijski sistem zavesti . 🔥 Največja napaka “osebne rasti” Večina sprememb danes propade, ker se začnejo na napačnem nivoju . – spreminjamo navade, ne pa ritma – zdravimo simptome, ne pa ciklov – delamo vizije prihodnosti, brez razumevanja časa – gradimo “novo zavest” na starem časovnem programu In zato: – spremembe ne držijo – preboji se sesujejo – motivacija izpuhti – telo se vrne nazaj – svet o

In tukaj je resnica, o kateri skoraj nihče ne govori: 👉 čas ni zunanja dimenzija 👉 čas ni tok, v katerem plavaš 👉 čas ni ura, ki te preganja Čas je biološka in zavestna funkcija . In ima sedež v tvojem telesu . 🧬 Telo meri čas – ne ura Tvoje telo ne zaznava časa v minutah. Zaznava ga v: – hormonskih valovih – celičnih regeneracijskih ciklih – ritmih spanja in budnosti – fazah čustvene integracije – trenutkih dozorevanja zavesti Zato se: – nekateri dnevi raztegnejo – drugi

Ne jutri. Ne “ko bo mir”. Ne “ko bo več časa”. Zdaj. Ker resnica je preprosta – čas ti ni bil nikoli vzet. Bil ti je odtujen . ⛓️ Kako izgubiš svoj čas (ne da bi opazil/a) Ne z enim velikim dejanjem. Ampak z drobnimi, vsakodnevnimi kompromisi: – ko živiš po urniku, ki ni tvoj – ko meriš vrednost dneva po produktivnosti – ko verjameš, da je utrujenost normalna – ko misliš, da je staranje neizogibno – ko čakaš na “pravi trenutek” Tako ne izgubiš časa.Tako izgubiš oblast nad čas

(in to je ena najbolj zamolčanih resnic te civilizacije) Poglej naravo. Res jo poglej. 🌳 Drevesa vsako leto ustvarijo novo plast življenja. 🌿 Rastline se obnavljajo po ciklih. 🧬 Celice imajo vgrajen mehanizem regeneracije. 🌙 Narava ne pozna “nepovratne starosti”. Pozna ritem. In potem je tukaj človek. Človek, ki mu že od otroštva govorijo: – »Zdaj si leto starejši.« – »Po tej starosti je normalno, da boli.« – »To je pač čas.« – »Sprejmi, da gre vse navzdol.« ❌ Ne. To ni č