Mit, ki nas izčrpava: »Ti kreiraš svojo realnost.«

+Ta stavek zveni opolnomočujoče.

Skoraj svetlo.

Skoraj svobodno.

Ampak za veliko ljudi je postal neviden pritisk.

Ker če je res, da jaz kreiram svojo realnost …

potem sem jaz kriva, ko mi ne gre.

Ko sem utrujena.

Ko se ponavljajo isti vzorci.

Ko “vem vse”, pa se življenje ne premakne.

In nekje tukaj se nekaj zlomi.

Tiho.

V telesu.

Resnica, ki jo je treba povedati na glas:

Človek ni kreator realnosti. Človek je del realnosti.

In razlika je ogromna.

Zakaj mit o kreiranju ne deluje

Če bi res kreirali realnosti z mislijo …

• bi razumevanje že bilo dovolj

• bi afirmacije delovale vsem

• bi zavestni ljudje živeli lahkotneje kot drugi

Pa ne.

Veliko najbolj “ozaveščenih” ljudi je:

• izčrpanih

• v nenehnem popravljanju sebe

• v občutku, da morajo biti še bolj poravnani, še bolj čisti, še bolj pravilni

Ne zato, ker delajo kaj narobe.Ampak zato, ker so jim dali vlogo, ki ni človeška.

Kreiranje predpostavlja nadzor

In tukaj je srž problema.

Ideja, da kreiraš realnost, pomeni:

• da moraš vedeti, kaj hočeš

• da moraš držati fokus

• da moraš vzdrževati določeno stanje

Telo to razume, kot nalogo.

In naloga pomeni napetost.

Zavest se ne širi v napetosti.

Čas se ne odpira v nadzoru.

Realnost se ne reorganizira v krču.

Da, do neke mere so-kreiramo svoj vsakdan

Ampak ne na način, kot so nam rekli

Naše emocije vplivajo na naše izbire.

Naše izbire vplivajo na izkušnje.

Naše stanje obarva naš dan.

To je res.

Ampak to je kreacija znotraj iste časovnice.

Ne ustvarjanje realnosti same.

👉 Ne ustvarjamo možnosti.

Ustvarjamo pogoje, v katerih se določena možnost lahko živi.

In ti pogoji niso mentalni.

So telesni.

Človek ni arhitekt realnosti

Človek je prehod

Ko poskušaš “ustvarjati”, greš iz telesa.

Greš v glavo.

V idejo.

V koncept.

In tam realnost nima dostopa do tebe.

Ne zato, ker nisi dovolj dobra.

Ampak zato, ker tam nisi doma.

Največja laž duhovnega sveta

»Če se dovolj potrudiš, lahko ustvariš karkoli.«

Resnica je mehkejša.

In natančnejša:

Ko nehaš poskušati ustvarjati, se realnost začne premikati sama.

To ni pasivnost.

To ni predaja.

To je vrnitev v pravo vlogo.

In tukaj se začne nekaj drugega

Ne z vprašanjem:

»Kako naj ustvarim?«

Ampak z vprašanjem:

»Kaj v meni je zdaj pripravljeno biti prehod?«

Od tukaj naprej se ne pogovarjamo več o kreiranju.

Ampak o uglašenosti.

O telesu.

O stanju.

In to je tema naslednje objave.

Če začutiš olajšanje po branju,ne navdušenja –

je to pravi znak.

Nič ti ni treba popraviti.

Samo ne nosi več vloge, ki ti nikoli ni pripadala.

In Lak’ech 💛