Zakaj si stalno utrujen/a, čeprav “delaš vse prav”?

Nisi utrujena zato, ker bi bila šibka.

In nisi brez energije zato, ker bi ti nekaj manjkalo.

Utrujena si, ker že dolgo živiš hitreje, kot diha tvoje telo.

Morda imaš občutek, da si ves čas “na pol prisotna”.

Da te dnevi odnesejo, še preden jih zares začutiš.

Da se zvečer uležeš, a telo ne ve, da je varno.

In čeprav je vse “v redu” –

nekje globoko veš, da ni.

Večina ljudi danes ne živi v svojem naravnem ritmu.

Živimo v času, ki je linearen, razrezan, brez pavz.

V času, ki ne posluša telesa,ampak od njega zahteva, da se prilagodi.

Tvoje telo pa ni ustvarjeno za stalno prilagajanje.

Ustvarjeno je za cikle.

Za napetost in sprostitev.

Za gibanje in mirovanje.

Za rast in regeneracijo.

Ko teh ciklov ni več,

živčni sistem ostane v pripravljenosti.

Tudi takrat, ko ni več nevarnosti.

Zato utrujenost ne izgine s spanjem.

In mir ne pride z dopustom.

Resnica, ki jo je težko sprejeti, a jo telo takoj prepozna:

Tvoje telo ni izgorelo. Izgubilo je orientacijo v času.

Ko se človek začne ponovno usklajevati z naravnimi ritmi,

se ne zgodi revolucija.

Zgodi se nekaj tihega.

Dih se poglobi.

Telo se zmehča.

Misli izgubijo ostrino.

In prvič po dolgem času

imaš občutek,

da te življenje ne preganja več.

To ni motivacija.

To je spomin.

Spomin telesa,

kako je, ko čas dela zate –in ne proti tebi.

(In to je šele prvi korak.)

nadaljevanje sledi,

zato sledi mi.

In Lak'ech <3