Če vse že obstaja …

Res je.

Polje vseh možnosti je že tu.

Vse časovnice.

Vse verzije tebe.

Vsi izidi.

In prav tukaj se veliko ljudi ustavi.

Ker ta resnica zveni končna.

Ampak ni.

Resnica, ki malo zaboli – in osvobaja:

❝ Če bi bilo dovolj samo to, da “nekaj obstaja”, bi vsi živeli isto življenje. ❞

Pa ga ne.

Kaj torej dejansko počnemo?

Ne ustvarjamo iz nič.

In tudi nismo pasivni potniki.

👉 Izbiramo, katera realnost se lahko sploh odpre skozi nas.

In to ne z mislijo.

Ne z afirmacijo.

Ne z vizualizacijo.

Temveč z uglašenostjo.

Časovnice niso ceste

So frekvenčna vrata

Vsaka realnost ima svojo:

• telesno stanje

• čustveni spekter

• živčni sistem

• način zaznave sveta

• odnos do časa

  
  

Če tvoje telo vibrira v:

• krču

• nadzoru

• stalnem preživetju

  
  

ne moreš “izbrati” časovnice miru, obilja in pretočnosti.

Ne zato, ker nisi dovolj dobra.

Ampak zato, ker frekvenčno nisi kompatibilna.

To ni kazen.

To je fizika zavesti.

Tukaj se dokončno razbije iluzija manifestiranja

Večina ljudi misli:

»Jaz ustvarjam svojo realnost.«

Resnica je tišja:

Tvoje telo odloča, katera realnost te sploh lahko najde.

Zato je toliko “duhovno ozaveščenih” ljudi še vedno:

• utrujenih

• zablokiranih

• v ponavljajočih se zgodbah

Ne zato, ker ne znajo.

Ampak ker so odrezani od telesne inteligence.

Emocije niso orodje ustvarjanja

So navigacija

Tvoje emocije ne ustvarjajo realnosti.

Pokažejo, s katero realnostjo si trenutno v resonanci.

Telo ve, še preden um razume.

Vedno je vedelo.

Ko se telo sprosti, se izbor zoži.

Ko se telo umiri, se čas preuredi.

Ko se telo počuti varno, se določene realnosti same odprejo.

Brez truda.

Brez dokazovanja.

Brez “delanja”.

Končna resnica (tiha, a močna)

Ne ustvarjaš prihodnosti.

Ne manifestiraš realnosti.

👉 Postajaš tista,skozi katero se lahko določena resničnost zgodi.

In to je:

• suverenost

• mir

• domačnost v sebi

  
  

In tisti tihi trenutek v telesu, ko rečeš:

“Aha… zato ni šlo prej.”

Naslednjič greva še globlje.

Tja, kjer se vse zares začne:

Telo kot portal.

In zakaj se čas premakne šele, ko se telo počuti varno.

Če se po branju nič ne mudiš naprej,

sva točno tam, kjer morava biti.

In Lak’ech 💛