Kaj je čas?
- Maginja Blinkita
- Jan 6
- 2 min read
Čas ne teče.
Ti tečeš skozi sebe.
Učili so nas,
da je čas nekaj zunaj nas.
Da je ura tista, ki meri naše življenje.
Da so koledarji tisti, ki določajo, kdaj smo rojeni, kdaj smo stari, kdaj “je prepozno”.
Ampak to ni resnica.
To je dogovor.
Stara majevska učenja so učila nekaj povsem drugega.
Nekaj, česar sodobni svet ne zna slišati, ker bi se mu sesul sistem.
Mi ne živimo v času.
Mi smo čas.
Ne simbolno.
Ne metaforično.
Dobesedno.
Tvoje telo ni objekt, ki se premika skozi dneve.
Tvoje telo je čas v fizični obliki.
Vsaka celica ima svoj ritem.
Vsak organ svoj utrip.
Vsaka misel svoj trenutek rojstva in razpada.
Ti nisi ujetnik časa.
Ti si njegova manifestacija.
Zato te čas boli, kadar živiš proti sebi.
Zato se staraš hitreje, kadar izgubiš stik s svojim notranjim ritmom.
Zato se utrudiš, čeprav “nisi nič posebnega delal”.
Ker nisi izčrpan.
Izven cikla si.
Maji niso merili časa, da bi ga nadzorovali.
Merili so ga, da bi se z njim uglasili.
Vedeli so, da čas ni linearen.
Ni ravna črta od rojstva do smrti.
Čas je živa inteligenca, ki diha, pulzira, se vrača, spiralno odpira nova vrata zavesti.
Zato Tzolkin ni koledar.
Je zemljevid zavesti.
260 dni.
260 energij.
260 različnih obrazov časa, ki se v tebi prebujajo, zorijo, zaključujejo in znova rojevajo.
In ko se človek spomni,
da je čas,
se zgodi nekaj nevarnega za sistem:
preneha bežati.
preneha čakati.
preneha živeti “nekega dne”.
Začne biti prisoten.
Začne čutiti.
Začne slišati, kaj mu vsak dan šepeta.
Človek, ki ve, da je čas,ne rabi dovoljenja.
Ne rabi potrditve.
Ne rabi hitenja.
Ker ve, da se nič ne izgubi.
Vse se premakne.
In ko enkrat to začutiš v telesu –
ne samo razumeš v glavi –
se ne moreš več vrniti nazaj.
Ne v staro hitrost.
Ne v staro utrujenost.
Ne v staro zgodbo.
Takrat se začne pot.
Ne skozi leta.
Ampak skozi zavest.
In Lak'ech <3
Comments